Rada imam

kamne.

Vseh barv, vrst in oblik. To se me drži že od malega. Usodna privlačnost.  

Začelo se je pa takole:

• ko sem komaj shodila, me je brat s oglatim kamnom po buči, da sem padla v nezavest.
• pri štirih letih sem dobila opekast kamen trikotne oblike v bučo, imam še sedaj luknjičast spomin na ćelu.
• pri šestih sem padla na trapezni apnenčasti kamen, ki je bil edini tam okoli. In dobila pet šivov. Spomin še hranim na desni arkadi.

Zato sem kasneje začela zbirati kamne z vseh vetrov. najraje čisto naravne iz naravnega okolja. Imam pa tudi nekaj obdelanih kamnov, ki sem jih dobila od različnih oseb.

Najlepši pa je na mojem prstanu. Svetlo moder turkiz. (Za katerega sem šparala kakšnih deset mesecev, preden sem ga lahko odkupila…)

Tibetanski španjel

Prvi tibetanski španjeli so v Evropo prišli iz Tibeta leta 1895. Takrat so se pojavili v Angliji. Prvi standard pasme, ki so ga sprejeli vzreditelji, je bil objavljen leta 1934, vendar pa je druga svetovna vojna praktično iztrebila tibetanske španjele v Evropi, tako da so bili psi po njej ponolno uvoženi iz tibeta. Leta 1959 je bil standard obnovljen in leta 1961 priznan s strani FCI.

Tibetanski španjel je zelo stara pasma psov, ki se je malo spreminjala skozi tisočletja. Je majhen pes spremljevalec, in tehta do 7 kilogramov, pojavlja pa se v različnih barvnih kombinacijah. Ima zelo viseča ušesa.